Hrbtenjača začne na dnu možganov in sega v medenici. Številni živci perifernega živčnega sistema ali PNS se odcepijo iz hrbtenjače in potujejo v različne dele telesa.
Informacije iz čutil potujejo po živcih PNS do hrbtenjače in nato do možganov za obdelavo, ukazi iz možganov pa potujejo po hrbtenjači in nato v ustrezen del PNS, kjer živci prenašajo navodila do ustrezen del telesa, kjer je treba ukrepati.
Da bi olajšali ta postopek, je hrbtenjača razdeljena na dve vrsti poti, imenovanih traktati. Vzhodni trakti prenašajo senzorični vnos iz telesa v možgane, padajoči trakti pa ukaze od možganov navzdol do določenih tkiv in organov.
Hrbtenjača je bistvenega pomena tudi za refleksno delovanje. Refleksi so telesni način spoprijemanja s dražljaji, ki zahtevajo takojšen odziv. Na primer, trkanje stran od nečesa vročega ali ostrega je refleksno dejanje. To se zgodi takoj, ker iz hrbtenice (ne od možganov) pridejo navodila za preprečevanje poškodb.
Hrbtenjača, tako kot možgani, ima dve glavni plasti zaščite. Najprej so vretenci hrbtenice, pod njimi pa trije sloji žilave membrane, ki se imenujejo meningi.
V mreno obdajajo tako možgane in hrbtenjačo in so napolnjene s tekočino, imenovano cerebrospinalni tekočini. Tekočina ima več funkcij, ena od njih pa je absorpcija šoka.
Hrbtenjača lahko utrpi telesne poškodbe, ki lahko ovirajo ali celo ustavijo komunikacijo med možgani in telesom. Če je hrbtenjača razrezana, se del telesa pod poškodbo odreže od ukazov možganov, kar povzroči paralizo.
Hrbtenjača lahko prizadene tudi bolezen ali motnjo. Med njimi je tudi rojstna napaka spina bifida, ki je nepopoln razvoj centralnega živčnega sistema, vključno s hrbtenico. To lahko vpliva na gibanje nog, nepopolno občutje ali izgubo nadzora mehurja.
Hrbtenjača lahko poškoduje tudi tumorje. Ne glede na to, ali so rakave ali benigne, lahko pritiskajo na vrvico in poslabšajo senzorično ali motorično delovanje.
